"V šahu sem imel vedno le enega vzornika, Albina Planinca. Vedel sem za
njegove težave, vedel sem, da je med tistimi izbranimi nesrečniki,
šahovskimi geniji, ki so ostali odrinjeni, pozabljeni. Med tistimi, ki
so prestopili tanko črto med genialnostjo in norostjo, tisto nevidno
linijo, ki je na drugo stran posrkala številne šahovske genije, ne le
Planinca.
Kdo ve, kaj bi bilo, če bi Albin
Planinc zdržal nekaj let dlje. Njegova prava kariera je trajala le
dobrih pet let in v tem kratkem obdobju nam je zapustil neverjetno
mnogo. Zmanjkalo mu je časa, da bi se podal še v boj za prestižne
naslove, zmanjkalo mu je časa, da bi nam s potezami razložil še kakšno
skrivnost nekih pozabljenih otvoritev. Ostale so partije. Bralci te
knjige boste hitro ugotovili, da te partije niso običajne. Prežete so s
neverjetno energijo, prepletene s toliko domišljijskimi vrhunci, s
toliko tistega, kar v šahu večina imenuje za lepo. To so partije za
šahovsko nesmrtnost, partije slovenskega šahovskega Mozarta." (avtor)